Ko tiger Tačko ostane brez glasu

Tigri so neverjetno urne in močne živali. Z enim samim ugrizom v vrat lahko pokosijo tudi največjega jelena, s taco ustavijo še tako hitrega zajčka, njihovo rjovenje pa je tako grozeče in glasno kot najstrašnejši grom.  

Tudi tiger Tačko ni nič drugačen. Redno hodi na lov in skorajda ni dneva, ko ne bi domov prinesel kaj neverjetno slastnega. Pravzaprav je tako hiter, da mu ne more slediti prav nihče, in takšen orjak, da se ga boji tudi največji medved.

Ko je tako nekega dne Tačko postopal po mrzli sibirski poljani, se mu je zazdelo, da ga v grlu nekaj rahlo praska in srbi. ''Malo vode bom popil,'' si je mislil in zavil proti najbližjemu potoku. Popil je en požirek, nato še dva, a ni in ni se mogel znebiti občutka, da se mu po grlu gor in dol kotali velik, težak kamen. Počasi se odpravi proti domu, kjer mu pot prestreže ptička sinička ter ga s posmehljivim glasom (sicer iz varnega zavetja hrasta) vpraša: ''Kaj pa tako žalostno gledaš, Tačko? Pa ne, da ti je zajček ušel?'' Tiger se zdrami, pogleda ptičko in ji potoži: ''Grlo me boli. Kot bi me neka kost praskala, pikala in se zatikala hkrati.'' Sinička pogumno vzleti na pot, po kateri postopaTačko, in reče: ''Odpri.'' ''Kaj naj odprem,'' pravi Tačko. ''Usta,'' odvrne ptička. Tiger malce prestopi, se zamisli, dvigne pogled v daljavo, potem pa se odloči, da bo tvegal in na široko odpre svoj gobec.  Ptička, sprva previdno, potem pa neverjetno odločno , pomoli svoj kljunček v tigrova usta in zakriči: ''Ni kost ne kamen. Prehladil si se in imaš vneto grlo. To je tudi razlog, da tako čudno piskaš, ko govoriš.'' Tačko neverjetno pogleda in se šele sedaj zave, da ima zadnjih nekaj dni res malce drugačen, čisto nič grozeč glas. ''In kaj predlagaš, da naj storim?'', vpraša ptičko. ''Pridi z mano,'' reče ona.

S hitrim korakom se Tačko požene za svojo prijateljico, ki ga napoti do bližnjega drevesa. Tam se oba ustavita, ptička poleti na najvišjo vejo, skljuva storž, ki pade na tla in skorajda zadane ubogega Tačka. ''Pojej orešček v lupini,'' mu veli, ''pomagalo ti bo.'' Tiger z dvomom v očeh pogleda siničko, saj se zave, da je vendar plenilec, ne pa jedec sadežev in plodov. Vseeno si storžek še malce ogleda ter nato potolče s taco, da iz njega padejo majhni oreščki. Potem jih povoha, še enkrat nejeverno pogleda siničko, vendar mu ta z gibom glavice namigne, da naj kar poskusi. Tačko nejevoljno ugrizne v nekaj semen, jih z grenkim izrazom na obrazu malo prežveči ter pogoltne skorajda cele. To ponovi dvakrat ali celo trikrat in noče priznati, da mu z vsakim grižlajem sladka zmes postaja vedno bolj in bolj všeč. Še sinička vzame nekaj semenc in jih z užitkom pohrusta, potem pa poleti v nebo in iz drevesa s kljunčkom odščipne še več takšnih storžev. Tako tiger kot ptička v tišini pojesta prav vse, potem pa kot pokošena od preobilnega kosila pod krošnjami obležita.

Ko se čez nekaj časa zbudita, sinička vpraša tigra: ''Je kaj pomagalo?'' Tačko odvrne: ''Neverjetno! Nikoli si ne bi mislil, da ima lahko tako majceno  seme toliko okusa.  Imela si prav. Pomagalo je. Grlo me skorajda nič več ne boli. Hvala, sinička!'' ''Ni za kaj,'' reče pisana perjerepka, ''sedaj pa moram iti. Me domači čakajo.'' Še preden se poslovita in odhitita vsak v svojo smer, pa tiger obljubi, da bo v zahvalo za pomoč svoje pernate prijateljice vedno, kadar bodo v bližini nevarni plenilci, varoval gnezdo z njenimi mladički.

In tako sta na videz nezdružljiva mogočni tiger in krhka ptička sinička postala najboljša prijatelja.

 



Vstop v trgovino

Išči po izdelkih

Najbolje prodajano

  • Sophie the giraffe

  • Žirafa Sophie


    Žirafa Sophie - spodbuja dojenčka k raziskovanju in s tem krepi..